Hudicev jezik

Prozna zbirka Hudicev jezik Veronike Simoniti prinasa klic in duha daljnih svetov, njen dogajalni cas je cel svet. Ne samo njegova povrsina, ne samo razlicni kraji v vseh, tudi preteklih casih, enako zastopani kot ta tako imenovana realnost so tudi literarni svetovi, zgodovina in pod njenim delovanjem strte in z njo obremenjene osebnosti, umetniki vseh orientacij, stilov, njihove razlicne in vcasih paradoksalne usode. Izpod teh natancno in mestoma malo skrivnostno in zabrisano, torej vabece in bralca drazece izpisanih zgodb se svetlikajo in vznikajo Calvinov baronet z dreves, Cankar in Cernigoj, latinskoameriski neoavantgardisti, graditelji in dekonstruktivisti, prevaranti in znanstveniki, politicni emigranti. Opazno je spogledovanje z literarno tradicijo dvajsetega stoletja, predvsem njegove druge polovice, tudi z latinskoamerisko, vendar ne kot priklicevanje ali potrjevanje avtoricine erudicije, ki je nesporna in dih jemajoca v raznolikosti, ne kot morebitno ustvarjanje lastnih literarnih predhodnikov ali prvinsko veselje nad apokrifi in palimpsesti. Vse to je manj poudarjeno in skoraj v ozadju kot v preteklih desetletjih, bolj se zdi, da gre zdaj za skoraj samoumevnost, da sta pretekla literatura in zgodovina kot rahlo drugacen nacin oblikovanja fikcije sestavni del nase izkusnje, izkusnje bralcev in prevajalcev in poseljevalcev in pionirskih raziskovalcev svetov iz crk.
Tako tudi Cartázarjev uvodni citat ne deluje samo kot morebiten poklon mojstru, temvec zameji glavno temo zbirke Simonitijeve: problematiko jezika kot negotovega orodja, ki ne more zajeti stvarnosti, ampak ustvarja svojo, dodano in enako negotovo, izmuzljivo. Takoj zraven so se zagate z identiteto, povezane z izgubo tega istega in nic vec samoumevnega jezika. Zato v zgodbah mrgoli ljudi, ki so na mesanem jezikovnem terenu, jezikovni apatridi, razseljeni v razlicne in privzete, nikoli povsem domace jezike, drugic zaradi poskodb ob eno samo skladnjo; literarne osebe so pogosto v vmesnem prostoru, obsojene na povrsnost in nezadostnost komunikacije, na njeno fluidnost in provizoricnost. Pregnani so iz enega zadnjih rajev, jezikovnega, in imajo tezave s prizemljenostjo in poselitvijo teritorija, istovetnostjo, so kot otok, ki ga iztrga in pljuje v neznano, so kot otep v slamoreznici idej; brezdomovinskost, nomadstvo, babilonsko brbotanje jezikov in nesposobnost, da bi se ugledali v enem samem zrcalu, brez pomnozene in odbite podobe, to so seveda se vedno velike in problematicne teme literature. Simonitijeva jih izpisuje jezikovno obcutljivo, natancno in zabrisano, priduseno, pac zaradi zavesti o nekdanjem heroicnem vztrajanju in manifestativnih drzah predhodnikov.
Matej Bogataj

---