Esad Babaci´c in Goran Vojnovi´c s knjigo Pisma z igrisca zapolnjujeta prazne liste, ki smo jih pustili nepopisane v medsebojnih odnosih, tudi po zaslugi uspehov nasih sportnikov. Namesto da bi se soocili s svojimi obcutki, smo se prepustili njihovim zgodbam - zmagam, porazom, bojem na igriscu. Tako so zapolnjevali naso praznino, iz katere bi zraslo marsikaj, ce ne bi bili nadomestek za nase custvovanje. Dopisovanje, ki se je odvijalo v letu 2024, je bilo vezano na koncnico lige NBA, nastop slovenske nogometne reprezentance na evropskem prvenstvu v Nemciji, dirko po Franciji in poletne olimpijske igre v Parizu. Sport je nekaj, kar poleg literature najbolj veze oba avtorja, a v pismih ne gre za izmenjavo sportnih impresij in ekspresij, temvec za dvogovor o zivljenju, prezetem in vcasih kar prenasicenem s sportom. To je skrajno intimen dialog dveh sorodnih dus, kot se za pisma tudi spodobi.

Antologija, s pomenljivim naslovom Brez milosti, je izsla z zeljo prikazati raznolikost, pestrost in trdozivost enega bolj protejskih in eksperimentalnih proznih izrazov slovenske knjizevnosti. Vanjo so bile zato vkljucene tiste in tisti, ki se vedno pomembno sooblikujejo slovensko prozno pokrajino, ceprav se njihova ustvarjalnost ne omejuje (le) na kratko formo. Vkljucena so tudi besedila prvencev, predelane verzije ze objavljenih zgodb in celo kaksen se neobjavljen tekst. Prispevek izbranih ustvarjalk in ustvarjalcev k sodobni slovenski (kratki) prozi je nespregledljiv, gotovo pa bo potreba po vkljucevanju novih imen scasoma le se narascala - kakor je tudi prav. Pricujoca knjiga tako predstavlja vmesni clen v verigi, ki bo, tako je upati, se dolgo nadaljevala z zbiranjem dobrih zgodb. Zaloga je neizcrpna.

V svojih mojstrskih in iskrenih esejih se Goran Vojnovi´c z eno nogo vraca v otrostvo in izgubljeno domovino, kjer spozna, da lahko svoje strahove in obcutke nepripadnosti preseze, ce najde moznost za sobivanje.