Antologija, s pomenljivim naslovom Brez milosti, je izsla z zeljo prikazati raznolikost, pestrost in trdozivost enega bolj protejskih in eksperimentalnih proznih izrazov slovenske knjizevnosti. Vanjo so bile zato vkljucene tiste in tisti, ki se vedno pomembno sooblikujejo slovensko prozno pokrajino, ceprav se njihova ustvarjalnost ne omejuje (le) na kratko formo. Vkljucena so tudi besedila prvencev, predelane verzije ze objavljenih zgodb in celo kaksen se neobjavljen tekst. Prispevek izbranih ustvarjalk in ustvarjalcev k sodobni slovenski (kratki) prozi je nespregledljiv, gotovo pa bo potreba po vkljucevanju novih imen scasoma le se narascala - kakor je tudi prav. Pricujoca knjiga tako predstavlja vmesni clen v verigi, ki bo, tako je upati, se dolgo nadaljevala z zbiranjem dobrih zgodb. Zaloga je neizcrpna.

Klemen je pisec oglasov in bivsi novinar, razocaran nad svetom, v katerem vladata denar in licemerstvo. Frenk je obcasni brezdomec, ki se je ze veckrat znasel v psihiatricnih ustanovah, sicer pa je poln idej, ki se vedno znova izjalovijo. Med obema se splete prijateljstvo z vzponi in padci, ki Klemnu pomaga preseci lastno naivnost in vlogo zrtve patriarhata, medtem ko Frenk - ki zeli, da Klemen o njem napise knjigo - upa, da bosta skupaj nasla odgovor na vprasanje, kdo je njegov oce. Roman Titov sin razpira prostor onkraj ustaljenih (in krivicnih) dihotomij, v katerem bi se razumsko in nerazumsko lahko povezala v odprt dialog. Klemen svoja razmisljanja pripoveduje psihoanalitiku, s cimer se priblizuje ne le svojemu bistvu in temni druzinski skrivnosti, temvec odkriva tudi, da je "norost" bolj kot ne druzbeni konstrukt. Zato je Titov sin tudi ostra in aktualna kritika enostranskega razumevanja "normalnosti", hierarhicnih odnosov, prisilne marginalizacije in stigmatizacije norosti, predvsem pa pledoaje za strpnost in dezinstitucionalizacijo.

Kaj izbrisani in njihovi bliznji nosijo v sebi vec kot 30 let po tem mnozicnem krsenju clovekovih pravic (kot je dejanje slovenske drzave opredelilo Evropsko sodisce za clovekove pravice)? Po vzoru Svetlane Aleksijevic se je Andraz Rozman po odgovore podal k izbrisanim, njihovim svojcem in zagovornikom, da bi pricanja prelil v zgodbe. V intervjujih je avtor iskal drobne trenutke, ki se ne prvi pogled ne zdijo tako pomembni, morda so celo banalni, a ce jim damo prostor, ce v njih poiscemo srediscno tocko, lahko pokazejo vso globino (travmaticnih) izkusenj, kar nas vcasih pripelje na povsem nepricakovana polja cloveske zavesti ali celo nezavednega. Tako je nastalo okrog 40 poglavij stvarnega leposlovja, ki se morda zdijo na prvi pogled locena, a v resnici niso. Povezuje jih ista izkusnja, ceprav doziveta iz zelo razlicnih perspektiv in povedana iz raznolikih pripovedovalskih kotov; vec pripovednih niti se povezuje v skupni lok, ki izrisuje zgodbo izbrisa in boja za pravice izbrisanih. Prav tako se je avtor vprasal »Zakaj z izjemo pescice aktivistov nismo storili nicesar, ko bi morali?« in se posvetil tudi drugi plati procesa izbrisa, prebivalkam in prebivalcem, ki niso ostali brez stalnega prebivalisca, torej bolj ali manj obicajnim ljudem. V tem delu je s pomocjo domisljije, teoretskega koncepta organizirane nedolznosti in lastnega opazovanja sveta spisal izmisljene zgodbe, ki preiskujejo soodgovornost vecinskega dela prebivalstva za zlocin slovenske drzave, ki se vedno traja.

Trije spomini pripovedujejo zgodbo sirskega pesnika Mohamada Al Munema in njegove palestinske druzine, njene srece, nesrece in skoraj neverjetnih dramaticnih obratov usode. V casu, ko se je postavljala zica na slovenskih mejah, je v Slovenijo po nevarni sredozemski poti prisel in v njej nepricakovano tudi ostal sirski zaloznik in pesnik Mohamad Al Munem. Pesnik iz Alepa je bil kot begunec ze rojen, njegova zgodba, zapisana v Treh spominih, ni le zgodba zivahnega intelektualnega dogajanja v Alepu, temvec sega v cas pred rojstvom, ko sta iz Palestine morala pobegniti njegov oce in mati, je zgodba begunske druzine, njene srece, nesrece in skoraj neverjetnih dramaticnih obratov usode. To je tudi knjiga o prijateljstvu z novinarjem Andrazem Rozmanom, ki ga je skozi stevilne pogovore spoznaval, se od njega ucil in koncno postal pisatelj knjige, ki jo drzite v rokah. Je knjiga spominov na tri mesta, biografija nekega ucitelja in roman o poslusalcu, ki postaja pisatelj. Andraz Rozman se je rodil leta 1983 v Novem mestu, nato pa vecino zivljenja prezivel v Mengsu. Skoraj 15 let je povezan z novinarstvom, v katerem sta ga od nekdaj najbolj privlacila reportaza in intervju, predvsem pa zgodbe ljudi, katerih glas ni slisan. Od leta 2005 dela na Dnevniku, kjer je bil zaposlen v sportni in ljubljanski redakciji. Objavljal je tudi v drugih rubrikah in Dnevnikovem Objektivu ter ob delu koncal studij novinarstva na Fakulteti za druzbene vede. V zadnjih letih se ukvarja tudi z literarnim novinarstvom, pri cemer je literarni del vse bolj izrazit in si ga zeli razvijati se naprej. Nanj je imel velik vpliv prihod beguncev, ki so mu odprli nova prostranstva, in delovanje migrantske skupnosti v tovarni Rog. Trije spomini so njegov knjizni prvenec.