Antologija, s pomenljivim naslovom Brez milosti, je izsla z zeljo prikazati raznolikost, pestrost in trdozivost enega bolj protejskih in eksperimentalnih proznih izrazov slovenske knjizevnosti. Vanjo so bile zato vkljucene tiste in tisti, ki se vedno pomembno sooblikujejo slovensko prozno pokrajino, ceprav se njihova ustvarjalnost ne omejuje (le) na kratko formo. Vkljucena so tudi besedila prvencev, predelane verzije ze objavljenih zgodb in celo kaksen se neobjavljen tekst. Prispevek izbranih ustvarjalk in ustvarjalcev k sodobni slovenski (kratki) prozi je nespregledljiv, gotovo pa bo potreba po vkljucevanju novih imen scasoma le se narascala - kakor je tudi prav. Pricujoca knjiga tako predstavlja vmesni clen v verigi, ki bo, tako je upati, se dolgo nadaljevala z zbiranjem dobrih zgodb. Zaloga je neizcrpna.

Med stevilnimi cudezi, ki naseljujejo srednjeveske imaginarije, je morda najbolj nenavaden tisti, ki se je pripetil dobremu skofu Yvesu in njegovemu vinu: iz mascevanja, ker jo je obsodil na utopitev, mu je stara Aicelina preklela vino. Najboljse vino v krscanskem svetu je poslej le se kozja scalina. Groznega okusa ga lahko resi le mladi kozji sir iz mleka prav posebne bele kozice, a sira ne bo, doler se plemenita zival ne ojari. Da bi se skofu vrnila luc njegovega zivljenja, je torej treba najti pravega kozla. Odprava kozjih snubcev ga poisce tam, kjer se latinska kultura stakne s slovansko in staroversko. A kaj, ce je resnica pravzaprav drugacna? Prevare zagotavljajo, da se svet vrti v pravo smer. Vcasih pripomorejo celo k urejanju kaosa v (staroverski) red, ki slavi ciklicnost narave. V zacetku stirinajstega stoletja je prvi v vrsti sedmih papezev preselil sveti sedez v Avignon. Zgodovina trdi, da predvsem zaradi politicnih interesov francoskega dvora. Verjetno res. Ali pa se je center vesolja premaknil zaradi najboljsega vina v krscanskem svetu? Zgodba naredi dobro vino. Dobro vino pa pripoveduje zgodbe.

»Kako lepo je v drubi prijateljev potapljati otoke po svetu.« Zwarteburen, majhno mesto z obinsko upravo v Groningenskem okroju, se je stoletja uspeno ogibalo zgodovini, dokler prebivalcev niso preplavili zapozneli valovi finanne krize. Vlaganje v tvegane banke ni obrodilo elenih sadov, nasprotno, luknje v mestni blagajni bi lahko resno ogrozile krhko ravnovesje strnjene in utrjene zwarteburenske skupnosti! In ker je politino pa osebno (pa tudi obratno), je vsak izgubljeni cent iz skupne blagajne ne glede na to, v igav ep je zares odromal kolektivna katastrofa. Zwarteburenani se zatorej odloijo »spremeniti zgodovino, taisto zgodovino, ki bi jih povsem upravieno prezrla«, pri emer pa bodo mimogrede preobrazili e geoloko podobo planeta. Odboru za izgubljene prilonosti tako ne preostane drugega, kot da napne jadra in krene maevalni poti naproti. Medtem pa ognjenik Eyjafjallajkull e ivahno brbota ...

When the mundane becomes fantastic, the uncanny feels oddly familiar. Boris Kolar's short stories challenge the boundaries of human experience, confined by our perceptions and tainted by memory, amplifying the limits of our grasp in order to subvert them and - quite literally - go deeper. For Kolar's protagonists this can lead to bizarre turns, marvelous mishaps, and funny encounters at moments when worlds collide. Perhaps one could finally experience the true nature of being a tree or use one's sense of smell to uncover a mistery frozen in time. On the other hand, though, perhaps one should strive not to, and simply admire the possibilities.

Trinajst duhovitih zgodb pripoveduje o tesnem prepletu cloveka z naravo. Spanski kralj zasleduje odsluzena medveda, ki ju prav zanj pripeljejo iz cirkusa, a oba srecno pobegneta in zacneta nenavadno zivljenje izven kletke. Mojster z neverjetno razvitim vonjem si zastavi nalogo, da bo v mestni uri izsledil vonj Adolfa Hitlerja, ki je pred desetletji obiskal mesto ... Zivali v trinajstih zgodbah so pogosto bolj cloveske kot ljudje, oboji bolj sledijo nagonu kot razmisleku, za svoje tezave pa najdejo kar najbolj neverjetne resitve. Medveda iz nevarnosti resi spretna voznja na cirkuskem kolesu, problem faraonskih mravelj v stanovanju pa premagajo z zapleteno vzpostavitvijo naravnega ravnovesja, ki vkljucuje tudi ptice roparice. Boris Kolar je ekolog in ekotoksikolog v Nacionalnem laboratoriju za zdravje okolje in hrano v Mariboru, kot zunanji ekspert za okoljska tveganja deluje pri Evropski agenciji za zdravila v Amsterdamu. Bil je kolumnist Vecera, v slovenskem literarnem prostoru se je pojavljal z redkimi objavami v literarnih revijah, poznamo ga predvsem po romanu Iqball hotel, ki je bil v ozjem izboru nagrado kresnik (2009). Njegova besedila pripovedujejo o tesnem stiku z naravo, so svetla, predvsem pa izjemno duhovita.