Vreme, kamni, krave

"To je to! To sem prej videl v zraku /.../ - trenutek, locen od drugih, zvezan v dogodek s pozabljenimi potmi, s katerimi nas ne veze nic razen casa - samo neki prej in potem, ki se pred njim umikata v vse smeri, kakor v morje zarezana brazda," pise Marjan Strojan v Kamnih in s temi besedami sam najlepse zareze v srz svoje poezije. V njenem srediscu sta namrec prav trenutek in dogodek, vendar ne v impresionisticni maniri in tudi ne v podobi njene epsko razvejene sestre - ceprav je Strojan verjetno tisti slovenski pesnik, ki smo ga najbolj surovo razklali na melanholicnega lirika in eruditivnega epika. Tudi po njegovi zaslugi, jasno, nenazadnje se njegov opus res giblje med "petjem v starinskem nacinu", ki prevladuje v prvih zbirkah, in "brnenjem kril kacjih pastirjev", ki se je vehementno razmahnilo na straneh Parnikov v dezju. Da pri njem omenjena pesniska principa nista razlocena, je avtor sugeriral z zdruzevanjem drobnejsih lirskih in bohotnejsih epskih pesmi v skupen kontekst posameznih knjig, v mislih imam predvsem knjigi Dan, ko me ljubis in pricujoco, in pri tem ne smemo spregledati dejstva, da Strojan kot avtor nikakor ni nakljucen zbiratelj gradiva - niti na ravni posameznih pesmi niti na ravni pesniske knjige kot celote. Opravka imamo s pesnikom, ki svojo ustvarjalno prakso ves cas budno reflektira, o cemer govorijo stevilni verzi, tudi v knjigi Vreme, kamni, krave, ki vcasih bolj eksplicitno, drugic pa subtilno zabrisani s kontekstom, razmisljajo o nastajanju, zivljenju in mestu poezije. Jedro Strojanovih pesmi sta torej trenutek in dogodek, in sicer povezana v stanje, morda bi bilo na tem mestu se bolje reci v situacijo ali polozaj (povzeta iz realne ali fikcijske zgodbe), saj pojma nekoliko izraziteje predpostavljata sovpletenost posameznika, ki je kljucni generator prikazanega, vedno vecplastnega pogleda Strojanovih pesmi. Ta posameznik ni (le) govorec sam, saj je Marjan Strojan kot vsak pravi pesnik mojster odkrivanja analoskih povezav med pojavnim, ki jih slika tako, da lomi krhko konkretnost motivov v razlicne case, prostore in osebe, zato da lahko kot "vzorci, nasa edina obramba pred casom," zazivijo na tisti ravni abstraktnosti, v kateri vase vkljucijo tudi del vsakega izmed nas, njegovih bralcev. Strojanovo pesnisko govorico odlikuje "preprosta strogost" tonalitete, s katero pesnik "razloci piko, postavo", in ji nato "natancno kot s prstom po zemljevidu sledi v lastno prihodnost", pri tem pa tonaliteta ves cas predhaja sliko. Ce kaj, potem za Strojanovo poezijo ne velja misel: "kolikor vec boste vlozili, tezje boste povrnili svoj vlozek," ki jo najdemo v knjigi; je pa to tudi poezija, ki "z melodicno linijo v zgornjih glasovih" vstopa v nase knjige zato, da iz njih "zanalasc trga utvare" - ceprav ali pa prav zato, ker se zaveda, da smo jih potrebni. TINA KOZIN

---