Via Francigena

Nemoc obdrzati se skupaj je nemoc komunikacije. Po Popravkih pesniske zbirke stopa Marcello Potocco na romarsko pot zgolj zapisovanja opazovanja. Glas se je stisal, uho je nezanesljivo, slis(a)nost se je umaknila zapisu/branju. Govorec je postal predvsem zapisovalec, opazovalec nemega, izpraznjenega sveta. Clovesko krhko ugotavlja: Ne morem se pretvarjati, da se svet ne spremeni, ko se spremeni ljubezen. In tukaj sem zato, da belezim drobne spremembe sveta. Hladna blizina postaja prostor razmikanja. Od ugotovitve, da molk vcasih pregazi ljudi, do razpadanja sveta dvojine, ki je paranje zmoznosti govorice in se v (ne)komunikaciji spreminja v jezikovne enote neutecenih pomenov, je prostor praznega, ki je ostal med dvema in pogoltno zeva kot nenasitno brezno. Prav pesmim uspe napolnjevati to praznino gotovosti. Da ne bi bilo neizbezno, kar je. Da ne bi neopazno slo mimo. Natancneje - ne gre niti za zapisovalca/opazovalca, temvec, kot zapise pesnik - samo jaz je, ki pise. Spet pise, da pise ... Zapisovanje je postalo kot da samozadostno in samonanasalno. V kilometrih pripovedne pisave se besedni pasusi spreminjajo v metonimicne nize, ki se kot zebranje molitvenih obrazcev znotraj knjige vsebinsko ponavljajo. In ne neznaten delez prinasajo pogosto zakoliceni pomisljaji, ki ne le udarjajo takta v verzih, temvec predvsem oznacujejo mesta nemoci izrekanja, ubeseditve, jalovega strahu pred suspenzom ali zdrsom v klise, so kot trni ob poti, skrivajo stvari, ki jih je treba brati med vrsticami, in krvavo bolecino, ki se izpisuje z modro barvo - barvo razuma in duha. Tako tudi zarci Via Francigena - duhovno-razumska ljubezenska poezija razmika(nja), ki s svojo primerno odmerjeno liricno krhkostjo reze v bralceve meandre, hkrati pa jo sciti s kilometri zapisovanja, da se ne bi v nobenem primeru spogledala z razcustvovanjem. Vec, v tej poeziji custva nadzoruje razum. Kljub boleci in trpki tematiki se verzi ne udinjajo destrukciji ali samosmiljenju. Med manifestativnim prvim ciklom (ze v Popravkih je mocan) in sklepanjem zbirke se jaz, ki pise upogiba pod Pavesejevo parafrazo misliti utruja. Z zgradbo zbirke, nizanjem opomenjenih drobcev iz vsakdanjega zivljenja in nanosi besedila o premisljevanju o skrhani preteklosti Potocco jezikovno uspesno posredovani vsebini doda psiholosko ucinkovanje, tako da se opisovano udejanji pred bralcem in ga privede do identifikacije z (od teme kot da ze utrujenim) jazom, ki pise: Koza bo razpokala med cakanjem, da se premakneta. Cetudi bi si zazelel (raz)resitve, tega znova in znova krpanega sveta ne bo vec, ko se bo zapisovalec opazovanja (spreminjanja) spremenil v povzrocitelja zelenih premikov sveta, kot Potocco nakaze v Nekoc bom: Ampak kadar zadosti verjamejo, prodajalke tiho zletijo v nebo. Do tedaj pa pesnik z romarske Vie Francigene pomirjeno boza: Vse pristane na svojem mestu, Bog je se vedno ziv.
Petra Korsic

---