Hlace za Dzija

Prvenec Alenke Jovanovski Hlace za Dzija od prve do zadnje strani daje prednost spoznanju oz. sporocilu, zato vsebina narekuje in izbere najprimernejso formo, da utripne v pesemsko zivljenje. Skozi pet razdelkov nas do potankosti doumni verzi pozdravljajo s svojo vitalnostjo, vztrajnostjo, nevdajo (vedno na strani akcije, kinetike, borijo se s strahom) in neustavljivo zeljo po ubeseditvi navadno zastrtih, skritih, zamolcanih, zignoriranih rokavov clovekovega (samo)pre(s)pozna(va)nja, ki so pogosto v odmiranju ali pa so celo ze skoraj odmrli. Govorka seveda najde pot in jezik (Jezik se nekega dne prebudi in reze kot laser. in Moj jezik je trd, skoraj vrocicen.) in sporoci (Skozi prazno mesto v strukturi vdira lava.). O izgubah, prelomih, negotovosti, razgaljanju, goloti. O zivem. (Ni nakljucje, da se osnovni element voda prek ponavljajocega se motiva v zbirki izgradi v simbol, da se elementu zrak s ponavljanjem hotenja po dihanju podaljsa konotativna razseznost in da prostor najdejo barve in cutne zaznave ...) Iz zbirke torej pulzira pozelenje po »zivem«.
Z naslovno prispodobo hlac prezgodaj umrlega, ki jih nekdo nosi okoli vratu, govorka nakaze, kako dolgo je treba nezivo, odmrlo nositi s seboj, da zares prehodimo pot razvoja in rasti. (Ko sem od sebe odpadla, sem ozivela.)In da se prav s sprejetjem spremenjenih konstelacij in izpustitvijo mrtvih vseskozi drzimo vitalizma. (Strah zbezi v udarec, ce ga odrines, in postane ljubezen, ce ga razdres.) To velja tako za izgube dragih oseb kakor tudi za izgube nazorskih, teoretskih, mentalnih sidrisc. V prvencu A. Jovanovski se angaziranost razrasca povsod, v intimnem in javnem prostoru, in zato se meja med zasebnim in javnim brise, saj je vsakrsno delovanje globoko zavezujoce in odgovorno. (Nobene intimne pesmi ni vec mogoce napisati. in Moja najbolj intimna pesem zivi med ljudmi.)Prav dekodiranje podtalnega, manj vidnega mehanizma delovanja jo potisne v vec leg jezikovne govorice. Kracina, jedrnatost, drug-je sproscen zurnalisticni jezik z zargoni, ponekod bolj poeticnih kontur, in spet zaostren, asketski, mnogo dialogiziranja s tujimi pesmimi in posvetila slovenskim pesniskim kolegicam.
Tematska polja, ki jih prehodi eksistencialno-duhovna poezija A. Jovanovski, so od intimne izgube, rojstva pesniske esence, njenih korenin in njenega razvoja do druzbene kritike sodobne zahodne, kapitalu podvrzene druzbe. Na hitro manj vidna povezovalna nit tega prvenca pa je (izhajajoca iz spoznanja, da je intimno ljubezen politicna) v vseh pesmih prerascajoca globoka eticna zaveza. In se nekaj dela ta prvenec za izstopajocega. Praviloma je ljubezen v literaturi dojeta skozi povsem razrasceno romanticno prizmo, torej kot sebicna, egoisticna ljubezen, skoraj poenacena z zaljubljenostjo, v Hlacah za Dzija A. Jovanovski pa - beremo podobe nepopacenih predstav o duhovno zreli ljubezni (Zato je upanje, da ti ozdravis.).
Pesmi razgaljajo sebe, a razgaljajo tudi bralca, ce ima vrocino srca in hodi s pljuci in diha z nogami, saj le tako zazna vodilni imperativ odskoka.
Petra Korsic