Razumem (kar ni zares ustrezna beseda), kar pises o smrti. Da se je ne bojis, da se je bojis, da si kak trenutek skoraj nestrpna ... Vsi se v tem loncu pocasi kuhamo. Morda je pesem edini nacin, na katerega se sploh dá govoriti o smrti. Hvala, da govoris. Da odpiras skupni prostor za to, kar mora izpeljati vsak sam. Da pripeljes ta zadnji, a nepremagljivi regulator nazaj v zivljenje, v zavedanje. Alenka Planinsic Pesniska zbirka Vnazaj Barbare Korun je knjiga o zalovanju. Je poskus soocanja z osebno in tudi sirso druzbeno izgubo in premislek o pomenu jezika in pesnjenja v mejnih trenutkih, ki se izmikajo ustaljenim registrom, tudi pesniskim. »To ni pesem,« pravi, ko izrisuje obliko nica. In v resnici ni, vsaj ne taka, kakrsne je vajena, saj gre za konec neke poetike, vsaj toliko kot nekdanje identitete. Jezik se pripovedovalki naenkrat kaze, kot bi bil strt in odsekan, nemocen. Pravi: »ne zmorem / tega sem se najbolj / bala / z ogromnimi crkami / necitljivimi / s svincnikom cez papir / komaj nekaj / besed na stran / neoblikovanih«. In vendar »vseeno pise«: teh nekaj besed iz strahu in navade, edinih mejnikov pretekle osebe. Iz spremne besede: Iva Jevti´c