Pripoved o drugi svetovni vojni deluje kot nekaksna pravljica. Ne v smislu kakrsnekoli lahkotnosti snovi, ceprav izvirne ljudske pravljice tudi niso bile ravno lahkotne, pac pa v smislu, da se s pripovedovanjem prenasajo tudi moralne pozicije, zapovedi eticnega ravnanja in tabuji. Prababicino pripovedovanje poganja osnovni cloveski gon pripovedovanja zgodb sploh - pripoveduje, da bi osmislila pretekle dogodke, osmislila svoje preteklo delovanje in ravnanje ter usode svojih bliznjih. A tudi zato, da bi osmislila pravnukovo zivljenje. Druzinska zgodovina, ki jo pravnuk zdaj prvic odkriva, gradi njegovo identiteto, z njo se ne prenasajo le druzinske travme, pac pa tudi cloveska upornost, zelja po prezivetju, boj za ohranjanje dostojanstva in cloveskosti.

Adam, moski, ki lovi neme ptice, pride v veliko mesto. V svoj dom na obali se vrne s prazno kletko in z deckom brez starsev. Ta kmalu vzljubi Adama in njegova sostanovalca, Emo Olivio in Kana. Vse je nekako vsakdanje, le odrasli stanovalci hise ponoci vcasih izginejo in potem zjutraj opravljajo delo, o katerem nikoli ne govorijo. Meje med resnicnim in fantazijskim svetom so krhke in majave - zdi se nam, da smo vneki mracni antiutopiji, a je ta z vsako stranjo bolj podobna nasemu resnicnemu svetu. Vdih. Izdih. je izjemno izpisana prilika in hkrati angazirano pisanje, ki se svojsko odziva na aktualno begunsko krizo.

V Elvisovi sobi je izjemno izpisan roman o odrascanju in verjetno tudi prvi slovenski roman, ki skozi osebno pripoved prepricljivo prikaze obdobje osamosvajanja nase drzave. Jan je povsem obicajen otrok, ki hodi v solo v osemdesetih. Tu so prvo kolo, nato prve ljubezni, tezaki pred solo, skrbni starsi in kup drobnarij, ki gradijo nasa zivljenja: od prvih epizod Vojne zvezd do barvnega televizorja. Morda ga od vrstnikov (tako kot njegovega avtorja) loci le izjemna domisljija. V vojsko odide tik pred razpadom Jugoslavije, v casu, ko nekoc nepomembne stvari postanejo pomembne - recimo, kaksne vere je makedonska druzina sosolca Elvisa, pa zasepetane zgodbe o dogajanju v gozdovih po drugi vojni. In ko razpade drzava, se zaprejo tudi vrata Elvisove sobe, prostora svetlih otroskih iger. V Elvisovi sobi je izjemno izpisan roman o odrascanju in verjetno tudi prvi slovenski roman, ki skozi osebno pripoved prepricljivo prikaze obdobje osamosvajanja nase drzave. Vajeni smo, da Sebastijan Pregelj (r. 1970) kompleksne teme zapisuje z navidezno preprostostjo, hkrati pa s kristalno izbrusenimi stavki. A ce je doslej tako njegova proza za otroke kot odrasle pogosto posegala v zgodovino (serija Zgodbe s konca kamene dobe, roman Leta milosti) ali celo fantastiko (romani Moz, ki je jahal tigra; Kronika pozabljanja; Vdih, izdih ...), je tokratni roman hommage njegovemu otrostvu, po detajlih kronotopa pa vcasih celo blizu avtobiografski pisavi. Sebastijan Pregelj se je rodil leta 1970 v Ljubljani. Je diplomirani zgodovinar. V revijah objavlja zgodbe od leta 1992. Leta 1996 je izsel njegov prvenec Burkaci, skrunilci in krivoprisezniki, sledila je zbirka kratke proze Cirilina roza. Sodeluje tudi v antologiji Cas kratke zgodbe, ki je izsla se v nemskem in ceskem prevodu. Zivi in dela v Ljubljani in je clan Drustva slovenskih pisateljev.