Na zacetku romana srecamo Lucio, uspesno tolmacko, na letaliscu v Zürichu, od koder skusa s komaj nekajmesecno hcerko odpotovati v Ljubljano. Kako se je znasla tu, pred cim bezi, ji bo uspelo prispeti do zacrtanega cilja? Iz te razpoke sredi na videz povsem obicajnega zivljenja Miriam Drev zasnuje razplasteno pripoved, ki nas bo drzala v napetosti vse do konca romana. V njenem srediscu je mlada zenska, hci Slovenke in Libanonca, ki se je zaradi drzavljanske vojne v rojstnem Bejrutu enajstletna preselila v Ljubljano, od tam pa so jo karierne ambicije in mladostna radovednost gnale se v druga evropska mesta. Kljub nezaceljeni travmi iz otrostva, ki se sem pa tja oglasi sredi tihote noci, je Lucia igriva in uresnicena osebnost - vse dokler ne spozna Aleca. Strast in custvena pripadnost se zacneta v njunem odnosu postopoma in komaj opazno umikati strahu in podrejenosti, ki se prihulita v vse koticke Luciine psihe. Alecovi manipulativni, hladnokrvni in brezobzirni prijemi sprozijo postopno razosebljenje, ki ga lahko prekineta samo vitalna sila zivljenja in sposobnost prepoznavanja tistih razdiralnih mehanizmov, ki osvobojeni teze socutja in eticnega vedenja za seboj puscajo rusevine. Z veliko mero psiholoske pronicljivosti, gibkim jezikom in jasno dramatursko zasnovo nas Miriam Drev popelje na vznemirljivo potovanje po prostoru in v casu, ki pa je vseskozi predvsem potovanje vase, v tiste skrite koticke, ki zatemnjeni cakajo, da jih razsvetlimo.

Od dneva so in od noci je roman v pismih, svojevrstna druzinska drama, prepredena z najrazlicnejsimi dogodki. Pisma, taksna in drugacna, imajo vlogo dokumentov, ki zarisujejo duh treh obdobij. Z zornega kota sedanjosti se skozi klasicno obliko pisnega dialoga med Agato, ki zivi v Ljubljani, in njenim odraslim sinom Jakobom, zaposlenim v Trstu, sprehodimo v cas tik po drugi svetovni vojni, nato pa v 60. leta prejsnjega stoletja. Tja ju ponese snop pisem, poslanih njenemu ocetu Mihu. V prvem delu ozivijo posledice vojnih preizkusenj in obenem hrepenenje po boljsih casih mlade generacije. V drugem delu igra osrednjo vlogo Mihova zena Pavlina, ki se odpravi sluzit in izobrazevat v London, kar je zanjo izziv, se vecji pa, da je doma pustila dveletno hcerko Agato. V tem druzbeno-zgodovinsko-(avto)refleksivnem romanu Agata in Jakob odstirata razloge za dramo, ki je zaznamovala zivljenje druzine. Ta postopek jima pomaga osmisljati pomembne odlocitve clanov druzine, z njegovo pomocjo pa gradita tudi most med vceraj in danes. Spremno besedo je napisala dr. Leonora Flis.