Urejen stanovanjski blok z balkoni v cvetju. Zelenice so pokoene, grmiki cvetoi, med klopcami se sprehajajo siti in zadovoljni upokojenci. Prizor je idilien le na videz, saj se v zatohli dnevni sobi spalnega naselja sovrana propaganda bi rekla, da gre za »tipina socialna stanovanja« skrivajo stari znanci zgodovine: stoletni blefer, zguba in lenuh Adolf Hitler, imenovan tudi Dolfi, njegova (skoraj) ljubljena in (dosledno na blond) poblajhana Eva ter kopica njunih (ne povsem) zvestih pribonikov Joseph in Magda Goebbels ter Hermann Gring, ki si as krajajo v blinjem pajzlju svojeglave Leni Riefenstahl. Kot bi se vojna nikoli ne zgodila, kot bi se zgodovina neopazno sprehodila mimo njih, da zdaj ivijo takole zakrknjeni v asovni zanki (za kar je gotovo kriva Eva, kdo pa drug!). Kujejo zarote, skaejo ez plote, predvsem pa vedno znova trijo ob najvejo oviro svojih zavojevalskih ambicij, skrivnostnega soseda, priseljenca iz sumljive balkanske drave ... Pri tem lahkotno kot priletne dame in postarani kavalirji iz operete graciozno (z obasnimi spotiki) znova in spet in ponovno obraajo liste svojih fiktivnih ivljenj.

Roman se zacne kot ljubezenska zgodba v sodobnih Firencah, potem pa zacneta glavna junaka, studentka in skrivnostni aristokrat, kot za salo preskakovati stoletja, gibljeta se med svetovi zivih in mrtvih. Napeta zgodba polna fantastike, mistike in obesenjaskega humorja. Magistrska studentka umetnostne zgodovine raziskuje barocno slikarstvo v Firencah. Na razstavi sreca usodno lepega aristokrata, ki jo povabi v svoj razkosni palazzo ..., in tukaj se ljubezenska zgodba spremeni v metafizicni triler. Ljubimec ji ukrade duso in razkrije fantomsko dimenzijo legendarnega mesta, kot za salo preskakujeta desetletja in stoletja. Sodobna Pepelka ne natakne steklenih ceveljckov, po Firencah koraci z ubijalskimi stikli in bralec kmalu vec ne ve, kaj so sanje, kaj fantazije junakinje. Napet roman preigrava zanrske in popkulturne vzorce, od ljubica, detektivke, fantasticnega romana, vse pa je prepleteno s transcendenco, mistiko, grotesko, vedno podlozeno z obesenjaskim humorjem pripovedovalke. Lucija Stepancic je restavratorka, literarna kriticarka, avtorica stevilnih slikanic in stripovskih romanov, njena zbirka kratke proze Prasec pa tak (2008) je bila nominirana za nagrado fabula, zbirka Tramvajkomanda (2016) za nagrado novo mesto, njen roman V cetrtek ob sestih (2011) pa za nagrado kresnik.

Pise se leto 1981, ko vsak mladostnik sanja o garaznem bendu in uspehu, ki mu ga bo prineslo plinkanje na kitaro. Uspehu pri puncah, seveda, zakaj pa bi se clovek sicer sploh izpostavljal slabi volji zaspanih pocitnikarjev na nudisticni plazi, kjer se je treba ves cas pretvarjati, da je telo pod kontrolo, medtem ko se od doma vrstijo skrivnostna kodirana sporocila vse bolj obupane sestre in narascajoce pasivno-agresivni klici domnevne (potrjene? samooklicane?) punce, ki ocitno sumi, da bendovska famfatal ni samo modni dodatek, temvec ima tudi kaksno bolj aktivno vlogo v obglasbenih dejavnostih. Kes je pa vseeno kes. Prvoosebni pripovedovalec Lucije Stepancic v mlacno milnico pop glasbe vstopi kot v bazen: pripravljen na vse, kar nevidnega plava v njem. Pa cetudi bi bilo kaj zares temnega - kar tudi je. Najvecje skrivnosti se vselej razkrivajo vzvratno.