Ne dotikaj se me

O cem govorimo, ko govorimo o ljubezni? Ce si na to carverjevsko vprasanje poskusamo odgovoriti s pomocjo romana Dusana Merca, potem govorimo predvsem o dotikih in (pre)poznavanju, in sicer o dotikih in (pre)poznavanju drugega - ki smo najprej in samo mi sami. Ko govorimo o ljubezni, torej govorimo o svoji identiteti oziroma, se bolje, jo iscemo in pri tem ostajamo obsojeni na to, da je ne bomo nasli. Zakaj? Na zacetku je (bila) beseda, to vemo, ampak tudi na koncu je, sodec po romanu Ne dotikaj se me, (samo) beseda. In ce za Jazonovim kriticnim reflektiranjem lastnega jezika in v njegovem spoznanju, da iz njega ne more, ker v njem biva, jasno razlocimo horizont Wittgensteinovega sveta, je treba priznati, da je ta horizont v svet besedila inkorporiran nenaivno in (nasemu) casu primerno postaran. Protagonist, »izgubljen v labirintih lastnih misli in custev«, se namrec odloci resnico o sebi in svoji ljubezni poiskati s pomocjo pisanja (ki se mu, pomenljivo, sproti drobi v fragmente), pri tem pa se zaveda, da se je odlocil »samo za resnico, ki jo vidi, ki jo ustvarja«, zato tudi lahko prostodusno ugotovi: »Odkar pisem, je vse res.« V tem spoznanju so ze implicirani (za)kljucni stavki romana, skozi prizmo katerih v besedilo pravzaprav sele zares lahko zacnemo vstopati: »Ampak, Jazon, iskrenosti do konca ne more biti, niti pred samim seboj. Se ne da. Ni mogoce.« Ne dotikaj se me je v tem pogledu najprej roman o tem, cesa se oprijeti, ko resnica (katere en vidik je tudi iskrenost) postane poljubna - in odgovor, ki ga ponuja, je nedvoumen: forme, matrice. Ta je od nekdaj ista, vsakic znova enkratna in zmeraj ponovljena. Kdo torej smo, kdo je drugi in koga (ali cesa) se dotikamo? Drugi smo pravzaprav mi sami, ker je drugi, ce sledimo romanu, le objekt, preko katerega ves cas »vstopamo v lastne vsebine«. Mi pa smo - ne najprej, ampak sele enkrat potem - vse vloge, ki jih privzemamo in igramo, in vse vloge, ki nam jih nadevajo. Ko jih odmislimo, pa se z Mercevim junakom znajdemo presenetljivo blizu Batailla. Izkaze se, da smo potem - pravzaprav bi morali reci najprej - samo samota, obrobljena z izrazito mejo, ki nas locuje od sveta in vseh nam enakih. Samota, ki sta ji usojena samo tukaj in zdaj ter smrt. Na tem mestu lahko v roman ali v besedo o njem vstopi ljubezen, ki, kolikor omenjene meje lahko raztopi, vodi v poenotenje s svetom. Ne kaze je iskati v besedah romana ali protagonista niti v njegovih opisanih dejanjih. Nakazuje jo protagonistova >razdrobljenost< (Jazon sele s pomocjo pripovedovalca >zazivi< kot neka kvazienotna oseba), nakazuje jo matrica zaljubljenca, s tem pa seveda se ni bilo nic receno o vlogi, ki jo je ta zaljubljenec prevzel: je to vloga tistega, ki ljubi, a kljub temu odhaja, vloga tistega, ki je ljubljen zapuscen, ali tistega, ki je neljubljen zapuscen? Kajti, da je v temelju vedno in povsod zgolj odhajanje, je edino gotovo, pa ceprav smo se na tem mestu dotaknili (se) enega izmed mogocih prihajanj k romanu. Tina Kozin