Cela vecnost

Pise se leto 2013 in po merilih sodobnega cloveka ali manjsega glodavca mineva cela vecnost, odkar je Ana Pepelnik izdala svojo zadnjo pesnisko zbirko Utrip oranznih luci na semaforjih. In ker tisina lahko traja dolgo, samo izjemoma pa vztraja do konca, je Cela vecnost nasla pot v literaturo in stoji pred vami kot licna tiskovina.
Na prvi pogled se ni spremenilo dosti - Ana Pepelnik se vedno govori z glasom zapostavljenih malenkosti sadja, zelenjave, vec razlicnih vrst ptic, med katerimi zmorejo samo nekatere biti tovariske, z glasom nekaterih nejasnih mest, ki vcasih nudijo zavetje, vcasih pa v svojem trudu nemocno spodletijo, z glasom redkih ljudi, ki so pripravljeni biti pozorni in jim je zato dovoljeno opaziti, kar bi sicer ostalo prezrto.
Tudi nenehno opominjanje na to, da literatura vselej ostaja literatura, v novi poeziji Ane Pepelnik se vedno vztraja. Med doziveto in pripovedovano se vedno nekaj vrine, in treba je biti zelo pazljiv, da to, kar se je vrinilo, ne razrusi krhkega ravnovesja, ki ga po cele dneve lovimo med stvarmi, sredi katerih smo se znasli. In to pazljivost poezija, ki je pred vami, premore.
Premore pa se nekaj drugega: ceprav se pogosto in rada ustavlja ob svoji napisanosti in radostno daje na znanje, da ve, da je pesem, nikoli ne prezre sveta, ki ji daje zaslombo. Razume, da je vsak jezik odblesk necesa, kar se prosto vseh jezikovnih spon sprehaja med smetnjaki in preskakuje stopnice, in da so se vse besede tega sveta prisiljene upogibati volji tistega, kar se zgodi zunaj njih, zato rada namigne na to, da besede niso vedno enake, marvec vedno odvisne od tistega, kar jih je odtisnilo, da nas vcasih isti glas nagovarja s toplino in drugic zareze in da je vsak opis mehka tvarina, ki jo je treba previdno oblikovati po oddaljeni resnicnosti, ki bi se rada prebila v prisotnost.
Pred vami je poezija, ki je za svojo neznost se vedno pripravljena placati z obcutljivostjo, ki je vedno samo korak stran od strahu, zato pa vedno tudi samo korak stran od lepote. Ce ji boste pripravljeni slediti po ozkih ulicah hipne zaznave in trajne ocaranosti, lahko spotoma naberete poln cekar luci, ki vam bo svetila na krajih, kjer vsa druga svetloba oslabi. (Katja Perat)